Aaaaaawww…
Naposled na steni. Kot nekajletni lastnik Panasonicove plasme je prišel čas, da jo zamenjam. Ne ker bi bila slaba, nikakor! Pač pa ker sem si zaželel izkusiti pravo nadmoč PS3 konzole in Blu-ray slike. Po več dnevnem raziskovanju in skorajšnjem elaboratu iz tehnologije in trenutne ponudbe na trgu sem se odločil več kot pravilno! Panasonicovo plasmo sem zamenjal za novo, Panasonicovo! 
Le kdo še ni slišal tega francoskega, ekstravagantnega imena, a? Vsi smo ga in nekaterim se je še posebno vtisnil v spomin. Marsikdo obožuje kozmetične izdelke, ki so nastali pod okriljem Koke spet drugi so blesavi na produkcijo te modne ikone.
Ampak vse to ni nič v primerjavi s fanatiki…
*zeh*
… kdaj drugič.
Najprej, da smo si na jasnem. Čudeži se dogajajo. Skoraj vsakomur in skoraj povsod. Dnevno. Večkrat na dan. Vprašanje je ali čudeže znamo cenit oziroma uvideti saj je svet poln čudakov, ki s svojimi čudeži ravnajo nepremišljeno, zanikerno, sporno. Nekaterim je čudež samoumeven in se ga niti ne zavedajo. Ti posamezniki, ki jih pa ni malo so pravzaprav reveži…
Po neki svoji definiciji bi lahko čudež orisal kot lepo, mistično, pozitivno in presunetljivo izkušnjo. Takih znam našteti kar nekaj. A čudež, ki ga imam v mislih je bolj… em… produkt vsote manjših prijetnih peripetljajev, ki jih po intenziteti nekateri že uvrščajo tudi med čudeže…
… skratka. Čudež, katerega imam v mislih dragi moji, je nič manj kot novo življenje. Nov nastanek, novo rojstvo. Čudež = otrok…
Otrok je absolutna in poosebljena ljubezen. Zato tale post posvečam vajinemu čudežu, draga moja! Da mu bo tudi v težkih časih, ki so pred nami, toplo od vajine ljubezni!
Za Maxa!
od nas