Ja… V vsej vnemi sem pozabil opisal trip izpred dobrega tedna. Normalno, smo spet šibal v Minken in na pregledu je bilo stanje bajno. Prav zaprav težko napišem kaj več, ker je stanje s kolenom res izredno dobro. Tako dobro, da bo druga in s tem zadnja operacija opravljena že kar konec meseca…
Tokrat je roadtrip trajal dva dni, vmes smo prenočili, da smo bili naslednji dan bolj razpoloženi. In da bi mama imela nekaj več od terapij. Prenočili smo 50km iz Minhna, ker je v mestu ravno potekal nek vele sejem. Tisti, ki potujete gor veste kako je s kapacitetami prenočišč v času sejmov. Cene gredo v višave in z lahkoto dosegajo 300€ na osebo za nočitev. In to ne velja za luksuzne hotele ala Arabella Sheraton…
En mesec je naokoli. Točno na dan in uro moramo biti gor. Omeniti bi moral, da v naprej izdelan urnik pregledov, do ure natančno fašeš takoj po operaciji! In to za pol leta v naprej! Prav tako imaš na daljavo (e-pošta naprimer) na stand-by zdravnika, ki skrbi za rehabilitacijo.
Po tednu dni, polnem upanja pičimo spet v Minhen. Ker smo bli vsi bolj veseli napičim avto po Autobahnu kolikor je šlo glede na razmere in kjer je bila cesta dovolj mirna (kar v Nemčiji ni težko), da materi zadej ni obremenjevalo kolena…
Tole bo nekakšen uvod za nazaj, ker pred do nedavnim še nisem pisal. Sicer pa okrevanje traja že skoraj tretji mesec, rezultati pa so bajni!
O čem govorim? O nesposobnosti slovenskega zdravstvenega sistema! In o vztrajnosti, ki nas rešuje pogube! No, vsaj nekatere. In da bo vse skupaj še bolj zanimivo, bom tule objavljal tudi slike, izvide, etc.
Čitaj dalje in obdrži svoje koleno…