Ma poln kufer mam teh tisoč-petsto-petindvajset različnih kombinacij s katerimi se izvede ponastavitev sistema na raznih gađet napravicah. En prst sem, en prst tja, tretji prst pod prvega in kot da nisi še dovolj zafecljan si nazadnje pomagaš še z nožnim prstancem s katerim skušaš zadet malo lukenco. Seveda s čarobno paličico alias stylusom, ki si jo zatakneš na noht…

Pri vseh TAUŽENT jajčkih, ki so šli čez moje roke se še vedno kdaj tako zapletem, da mi je kar slabo. Prejle sem skor živčnega fasal, pa sem šel hitro pokracat nov blog-entry. V čem je fora!?

Zaradi narave dela sem poslovno-praktično že tok deformiran, da včasih ne vem več kaj je default in kaj ne. Velikokrat je default “tu nekje”. Seveda je govora o tisti pravi kombinaciji zafecljanih prstov s katerimi še zdej nisem pripravil osebne-digitalne-tajnice, da se postavi v doggy položaj - iz škatle.

Kaj je zdej bolj praktično in časovno manj zamudno? Da iz glave stresem takoj prvih dvesto kombinacij in zafrustriran ugotovim, da ni nobena prava? Da grem brskat po taužent bookmarkih in probam srečo tam? Morda je bolje, če RTFM?! Na koncu mi itak ne bo preostalo drugega. Ker vem. Čutim ga. Na vodi. In ugotovil bom naslednje;

da sem prav fecljal prste, zadel prave tipke in da sem celo koreografijo prstov tudi odtipkal v pravem vrstnem redu. AMPAK, da sem zadnjo tipko, katero sem pritiskal s tresočim se prstancem leve noge držal za 0,5 sekunde predolgo. S tem sem zamudil v pred-definiran cikel ponastavitve (make me default) in sistem je po amerikansko idiot proof, stvar kar preskočil. Pač ni dovolj pameten, da bi skupaj povezal ves napor in umsko zahtevno koordinacijo prstov ter naposled popustil, se predal in se KURČEVO RESETIRAL!

Ne. Žal. Tak način ni idiot-proof. Zato vem, da nikoli ne bom našel čarobne tipke…

objavil Ozi pod tagi: hard reset, ipaq